Oddaj svoj podpis

Predlagatelji skušajo v zakonu prikazati prisotnost izrednih razmer v naši državi, toda ne le iz podatkov, ki jih ponudijo, tudi iz uradnih podatkov Statističnega urada Republike Slovenije ter Urada za makroekonomske analize in razvoj je jasno, da teh v praksi ni. Slovenija je v drugem četrtletju leta 2026 dosegla 5-odstotno medletno gospodarsko rast, kar je bila najvišja rast BDP-ja v celotni Evropski uniji, v prvem polletju leta 2026 pa prav tako dosega visoko, 4,1 % gospodarsko rast. Prav tako se Slovenija po večini svetovnih indeksov blaginje uvršča v zgornjo polovico držav EU ter med najboljših 10 do 13 odstotkov držav na svetu. Predlagatelji tako namenoma zavajajo glede stanja v državi in uporabljajo krizno retoriko, da bi vnaprej opravičili posege v sisteme socialne države in tudi v javni sektor. Obenem zakon s trajnimi sistemskimi spremembami posega v številne zakone z različnih področij, kar se ne sklada z načeli interventnega urejanja, ki bi moralo biti časovno omejeno in restriktivno. Tak način zakonskega urejanja je kritiziralo tako Ustavno sodišče, kot tudi zakonodajno pravna služba Državnega zbora.

Še tistih nekaj ukrepov iz zakona, ki bi jih dejansko lahko označili za interventne, ne seže dovolj daleč, da bi od njih običajni ljudje veliko imeli. Tako na primer pri omilitvi cen energentov, kjer je predlagan nižji DDV (9,5 odstotka) za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo, kar je edini ukrep, ki bi ga lahko označili za interventnega, ni predlaganega nobenega mehanizma, ki bi zagotovil, da se znižanje DDV ne bo prelilo v dobičke, ampak da bo dejansko varovalo ljudi. Tudi pri predlagani 5-odstotni stopnji DDV za določena živila ni predlaganih nobenih ukrepov, ki bi zagotovili, da korist od nižje stopnje DDV ne bi šla trgovcem, zato tudi ni nobenega zagotovila, da bi se cene za ljudi dejansko znižale. V tem pogledu je poveden primer sosednje Hrvaške, kjer za nekatere osnovne življenjske potrebščine sicer velja nižji DDV, a se cene za potrošnika v zadnjem obdobju niso znižale, nasprotno, močno so narasle.

Predlagatelji sami ocenjujejo, da bo zakon povzročil 571 milijonov evrov primanjkljaja v proračunu in v blagajnah nosilcev socialnih zavarovanj, pri čemer so ocene drugih institucij (Fiskalni svet RS, ZPIZ, ZZZS…) bistveno bolj pesimistične in kot posledico zakona kažejo primanjkljaj okrog 1 milijarde EUR, pri čemer ni predvidenih nobenih kompenzacijskih ukrepov, s katerimi bi omenjeni izpad lahko nadomestili. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije denimo ocenjuje, da bi predlagane spremembe na letni ravni pomenile 570 milijonov evrov negativnih finančnih posledic. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa ocenjujejo, da bo zaradi interventnega zakona na letni ravni za obvezno zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo zbranih 137 milijonov evrov manj.

Interventni zakon določa, da se prispevki nad osnovo 7.500 evrov mesečno ne bi več plačevali. Tak ukrep naj bi bil usmerjen v zadrževanje ključnih kadrov, ki jih podjetja najbolj potrebujejo za razvoj in inovacije. Socialna kapica naj bi tako preprečevala odhod tovrstnega kadra v tujino. Namesto ukrepov, ki bi krepili kupno moč delavcev s povprečnimi plačami, socialna kapica prinaša večji razpoložljivi dohodek zgolj tistemu približno 1 % zaposlenih (to je zgolj 15.000 oseb od skoraj 1 milijona zaposlenih), ki imajo že danes najvišje plače (višje od 7.500 EUR, medtem ko je povprečna plača 2.751 EUR) in med njimi praktično ni inženirjev in podobnih kadrov, ki se jih v razpravi o tem zakonu pogosto zlorablja kot figov list. Socialna kapica bi namreč močno negativno vplivala na prilive v socialne blagajne, kar vodi v pritisk na pravice iz teh blagajn (pokojnine, zdravstvene storitve, bolniška nadomestila) ter pogoje za njihovo upravičenost (npr. pogoje za upokojitev), ki jih danes uživamo vsi. Poleg tega bi uzakonitev socialne kapice pomenila poseg v načelo solidarnosti, na katerem sistem socialne države temelji, saj je socialna kapica postavljena tako, da v sistemu ne bi bilo več nikogar, ki bi plačeval več, kot se mu neposredno odraža v odmerjenih pravicah, konkretno pri pokojnini. Tisti, ki bi imeli korist od socialne kapice, bi medtem zase brez težav poskrbeli z zasebnimi zdravstvenimi in pokojninskimi zavarovanji.

Zakon med drugim na področju zdravstva odpravlja omejitev razpolaganja z dobičkom iz naslova javne službe za koncesionarje in odpravlja določilo, da v javni zdravstveni službi koncesionarji prevzemajo (pogodbeno sodelujejo) svoj delež zagotavljanja 24-urnega zdravstvenega varstva, in to po enotni ceni, kar v praksi pomeni, da bi se koncesionarje in zasebnike v zdravstvu razbremenilo dolžnosti v javni zdravstveni službi. Črta se tudi omejitev, da direktor javnega zdravstvenega zavoda ne sme biti izvajalec zdravstvene dejavnosti pri koncesionarju, ter odpravlja sprememba, ki v javnem zavodu zaposlenemu zdravstvenemu delavcu prepoveduje delo v tržni dejavnosti v zasebništvu in podobno. Ustavno sodišče je pred kratkim presodilo, da omejitve razpolaganja koncesionarjev z dobičkom iz javne službe niso v neskladju z ustavo, saj se na ta način morebitni presežek vrača nazaj v temeljno dejavnost, kot so temu zavezani javni zavodi. Sicer za zakonske rešitve odpirajo vrata ponovnemu zamegljevanju meje med javnim in zasebnim zdravstvom, to pa tudi pomeni, da bodo v naslednjem koraku čakalne dobe samo še daljše, zdravstvene storitve v javnem sektorju pa postopoma slabše in težje dostopne, na račun krepitve zasebnih izvajalcev, kjer si bodo najpremožnejši, ki bodo deležni socialne kapice, lahko zdravstvene storitve privoščili samoplačniško ali v sklopu zasebnih zdravstvenih zavarovanj. Zato predlagane spremembe nikakor niso v interesu zavarovancev, solidarnosti in javnega zdravstva.

Interventni zakon uvaja možnost, da zavarovanec, ki je izpolnil polne pogoje za starostno pokojnino (najmanj 62 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa), hkrati prejema 100 odstotkov pokojnine in nadaljuje delovno razmerje. Zakon neposredno odvzema pravico do spodbud za daljše ostajanje v zaposlitvi tistim delavkam in delavcem, ki bodo izpolnili prve pogoje za upokojitev in bi po trenutni ureditvi poleg plače prejemali še 40 % ali 20 % pokojnine, tiste s polnimi pogoji za upokojitev pa bodo lahko delodajalci brez navedbe razloga odslovili in ne bodo mogli sami odločiti o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve. Zakon namreč uvaja prisilno upokojevanje – delovno razmerje preneha po zakonu ob izpolnitvi polnih pogojev za starostno upokojitev, nadaljevanje pa je odvisno od soglasja delodajalca. Delodajalec se bo na tak način lahko znebil delavcev, ki mu iz takšnega ali drugačnega razloga niso po godu. Gre torej za ukrep, ki omogoča delodajalcu povsem arbitrarno odločanje, kar daje podlago za diskriminacijo na podlagi starosti in socialni damping, saj bo z njim delodajalec pridobil pogajalsko premoč in bo lahko delavca oziroma delavko izsiljeval in ji/mu ponudil novo pogodbo o zaposlitvi pod bistveno slabšimi pogoji. Po drugi strani je dvojni status upokojencev tudi v nasprotju z namenom pokojninskega zavarovanja in v nasprotju cilji, ki se jih je doslej zasledovalo pri snovanju pokojninskega sistema in spodbujanju delovne aktivnosti starejših. Ocene kažejo, da bi uvedba polnega dvojega statusa povzročila 240 milijonov evrov izpada v pokojninski blagajni letno (predlagatelji tega ukrepa sploh niso finančno ovrednotili), dolgoročno pa bi prinesel znižanje povprečne upokojitvene starosti in ogrozil vzdržnost sistema prav v času demografskega prehoda. Ustavno sodišče je sicer v preteklosti že razsodilo, da je prisilno upokojevanje neustavno, zato obstaja tudi utemeljen dvom v skladnost ureditve prisilnega upokojevanja z ustavo.

Zakon ukinja obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo za popoldanske s.p.-je, nosilce dopolnilne dejavnosti na kmetiji, sobodajalce in upokojence. Po oceni Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo samo oprostitev plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence stala blagajno 70 milijonov evrov na leto, skupni izpad pa bo po ocenah znašal okoli 100 milijonov evrov letno. Toda še posebej zaskrbljujoče je, da sistem že leta 2028, že brez upoštevanja učinkov zakona o interventnih ukrepih, dosegel primanjkljaj v višini 242 milijonov evrov, ta zakon pa bi primanjkljaj samo še povečal. Obenem je težava pri dolgotrajni oskrbi, da sistem v praksi še niti ni v celoti zaživel, da obstajajo težave pri pridobivanju kadra zaradi težkih delovnih pogojev in (pre)nizkih plač, predlog interventnega zakona pa namesto reševanja teh zagat spodkopava njegove finančne temelje, možnost polne uveljavitve, razvoja in dejanskega zagotavljanja široke palete kakovostnih in dostopnih storitev dolgotrajne oskrbe, po katerih se potrebe povečujejo.

Če je zaradi opustitve izvajanja ukrepov za varnost in zdravje pri delu, higiensko sanitarnih ukrepov ali drugih ukrepov za varnost in zdravje ljudi prišlo do bolezni, poškodbe ali smrti delavke ali delavca, Zavod zdravstveno zavarovanje Slovenije po novem ne bo več mogel zahtevati povrnitve povzročene škode od delodajalca, tudi če je ta nastala zaradi malomarnosti, temveč le v primeru namerne opustitve ali v primeru hude malomarnosti. Tudi če je bolezen, poškodba ali smrt posledica hude malomarnosti, pa bo povrnitev škode po novem omejena, in sicer na 20-kratnik najnižje pokojninske osnove (kar trenutno znaša 25.975 EUR). Gre za ukrep, ki bo imel za posledico znižanje ravni varnosti in zdravja pri delu in je na račun varnosti in zdravja delavk in delavcev namenjen izključno zmanjševanju stroškov in odgovornosti njihovih delodajalcev, tudi kadar ti ravnajo malomarno.

Zakon uvaja dvig meje za ohranitev statusa normiranega s.p.-ja, in sicer s 60 tisoč evrov na 150 tisoč evrov za polni s.p. in z 12.500 evrov na 70 tisoč evrov za popoldanski s.p. Vzpostavlja tudi progresivno lestvico za obdavčitev normirancev. Hkrati se obveznost, da je normiranec invalidsko in pokojninsko zavarovan za polni delovni čas vsaj devet mesecev, znižuje na pet mesecev, črta pa se tudi prepoved ponovnega vstopa v sistem normirancev.

Sprememba zgornjega praga in prilagoditev lestvice pomeni, da tisti, ki bodo povečali svoje prihodke v naslednjih letih, iz sistema ne bodo izstopili, tisti, ki že sedaj prilagajajo svoje poslovanje, da ostanejo v okviru sistema normirancev, pa bodo obseg poslovanja še razširili. Povečuje se torej tveganje za prilagajanje poslovanja in sivo ekonomijo z namenom, da bi normiranec ostal v nižjem davčnem razredu. Predlagana sprememba ima tako negativen vpliv na plačilo prispevkov in davkov.

Poleg negativnega vpliva na blagajne socialne varnosti širi polje prekarizacije. Predlog razširja tveganje za pojav prekarizacije in tveganje revščine pri najslabše plačanih normirancih, saj skuša narediti status normiranega s.p. privlačnejši in »cenejši«. Plačevanje prispevkov od najnižje oziroma od nizkih pokojninskih osnov vodi tudi v nižje pokojnine in slabši materialni položaj v starosti, kar pomeni, da bo predlog poleg nižjih prispevkov v pokojninsko blagajno vplival tudi na nižje dohodke. Zniževanje omenjene obdavčitve pa tudi ne bo prispevalo k večji konkurenčnosti in produktivnosti gospodarstva, saj se nanaša zgolj na majhno število samostojnih podjetnikov, ki zaslužijo največ.

Zakon tudi segmentira trg dela, saj na račun pravic samozaposlenih (pokojnine, bolniška nadomestila, starševski prejemki) niža strošek delodajalcem, ki poslujejo s samostojnimi podjetniki, kar pomeni manj interesa za sklepanje pogodb o zaposlitvi in več tveganja za pojav lažnih samozaposlenih.

Zakon določa nižanje dohodninske obdavčitve od oddajanja premoženja v najem, in sicer stopnjo dohodnine znižuje s 25 na 15 odstotkov od dohodka od oddaje premoženja v najem. Od oddaje stanovanja ali stanovanjske hiše (mlademu) davčnemu rezidentu do 30. leta starosti ali mladi družini (pogoj je davčno vzdrževanje vsaj enega otroka do dopolnjenega 18. leta starosti in sobivanje s tem otrokom) v dolgoročni najem – pogoj je prijava stalnega bivališča in dejansko bivanje najemnikov – pa bo dohodninska stopnja zgolj 5 odstotkov. Obenem zakon uvaja odlog uporabe zadnje novele zakona o gostinstvu, s katero smo v Sloveniji uredili prekomerno in s tem škodljivo kratkotrajno oddajanje nepremičnin – na primer prek spletnih platform Airbnb in Booking –, in za nadaljnjega pol leta oziroma do konca leta 2027 odlog različnih vrst registracije te dejavnosti.

Znižanje obdavčitve od oddajanja premoženja v najem bi bilo lahko koristno za reševanje stanovanjskega vprašanja, če bi se nanašalo konkretno na najemnine za stanovanja oziroma bivališča (in ne na oddajanje premoženja na splošno) ter bilo kombinirano z njihovo določeno regulacijo oziroma omejitvami najvišjih najemnin. Odsotnost regulacije najemnin skupaj z odlogom uporabe zaostrene regulacije kratkotrajnega oddajanja nepremičnin pa dodatno povečuje skepso do resničnih namenov zakonodajalca glede želje po izboljšanju stanovanjskih razmer, saj bo dodatno zmanjšala število razpoložljivih stanovanj za dolgotrajni najem in mlade družine, zaradi česar se najemnine ne bodo znižale, zvišali pa se bodo zlasti dobički lastnikov nepremičnin za kratkotrajno oddajanje. To bo spodbudilo investicijsko povpraševanje po nepremičninah, kar bo vodilo v še nadaljnjo rast cen stanovanj in slabšanje njihove dostopnosti.

Zagovorniki zakona nižanja te obdavčitve niso časovno omejili, niti ne predvidevajo obdobnega preverjanja učinkov. Prav tako so ignorirali dejanske razmere na stanovanjskem področju in uradne evidence, kjer zaradi visokega povpraševanja, nizke ponudbe in slabega nadzora večina najemodajalcev sporoča nižje najemnine od dejanskih oziroma celo daje nepremičnine v najem »na črno«.

Še tistih nekaj ukrepov iz zakona, ki bi jih dejansko lahko označili za interventne in smiselne, ne seže dovolj daleč, da bi od njih običajni ljudje veliko imeli. Tako na primer pri omilitvi cen energentov, kjer je predlagan nižji DDV (9,5 odstotka) za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo, kar je edini ukrep, ki bi ga lahko označili za interventnega, ni predlaganega nobenega mehanizma, ki bi zagotovil, da se znižanje DDV ne bo prelilo v dobičke, ampak da bo dejansko varovalo ljudi. Tudi pri predlagani 5-odstotni stopnji DDV za določena osnovna živila (ne vsa!) ni predlaganih nobenih ukrepov, ki bi zagotovili, da korist od nižje stopnje DDV ne bi šla trgovcem, zato tudi ni nobenega zagotovila, da bi se cene za potrošnike tudi dejansko znižale, kar bi bilo mogoče doseči relativno enostavno z določeno regulacijo cen. V tem pogledu je poveden primer sosednje Hrvaške, kjer za nekatere osnovne življenjske potrebščine sicer velja nižji DDV, a se cene za potrošnika v zadnjem obdobju niso znižale, nasprotno, močno so narasle. Dvom v pozitivne učinke selektivnega znižanja DDV in v to, da bi znižan DDV tudi dejansko znižal cene, je javno izrazil tudi aktualni minister za finance, g. Šircelj, ki prihaja iz največje koalicijske stranke.